Znanost o ljubezni

Kako vpliva ljubezen med starši in otrokom na otrokovo sposobnost za ustvarjanje izpolnjujočih odnosov v poznejšem življenju? Znanost govori o genskem sistemu za ljubezen in človeško toplino. Izkušnje, ki jih otrok dobi v odnosu s svojimi starši, odločilno vplivajo na ta sistem.

Ljubimo lahko v miru ali v mukah. Kadar ljubimo v miru, povezujemo ljubezen z globokimi stanji dobrega počutja. Človek, ki ga ljubimo, prinaša v naše življenje varnost, tolažbo, smisel, toplino in imamo zaupanje vanj. Kadar ljubimo v mukah, doživljamo ljubosumje, bes in strah pred odvisnostjo od osebe, ki jo ljubimo in se bojimo, da nas bo zapustila. Do nje čutimo nezaupanje, kar lahko vodi do nemogoče potrebe po nenehnem pomirjanju, da je vse v redu, pa tudi do tega, da se ljubljene osebe oklepamo kot klop. Na ta način lahko ljubezen uničimo ali pred njo pobegnemo.

Kako otroka ljubite zdaj ter kemični procesi v njegovih možganih in sistemi, ki se ob tem sprožijo, so ključnega pomena za prihodnost vašega otroka, saj je od tega odvisno, na kakšen način bo on ljubil. Pri ljubezni v miru se otrok počuti zelo varnega, sprejetega in ta ljubezen je trajna. Pri vzgoji bodo starši otroka disciplinirali tako, da mu bodo postavili jasne meje, vendar brez ustrahovanja in odtegovanja ljubezni. Pri takšni ljubezni starši ne zahtevajo nenehnega izpolnjevanja njihovih čustvenih potreb, otrok lahko diha in ni obremenjen z nezadovoljenimi čustvenimi potrebami staršev. Na ta način znanost pojmuje brezpogojno ljubezen, saj ni odvisna od otrokovega dosežka, lepega vedenja … Otroku na ta način ne zatiramo nekaterih čustev, kot sta bes ali ljubosumje, da bi si na ta način »prislužili« ljubezen. Temelj takšne ljubezni je starševska sposobnost sprejemati otroka takšnega, kot je, in pozitivno vpliva na sisteme za ljubezen in človeško toplino v njegovih možganih.

Ljubezen v mukah povzroči, da se otrok ne počuti varnega in ima lahko občutek, da bi ljubezen staršev zlahka izgubil. To lahko trajno vpliva na njegovo sposobnost za ohranjanje ljubečih odnosov v poznejšem življenju. Obstaja možnost, da je ujet v ljubezensko razmerje, ki povzroča neskončno bolečino in tesnobo; lahko je sposoben imeti samo kratkotrajne intimne odnose, ki po koncu »medenih tednov« propadejo; ali pa se v partnerskih odnosih drži pravila »ljubi in pobegni«, kar pomeni, da se z drugo osebo lahko zelo hitro zbliža, potem pa se tudi enako hitro umakne iz odnosa; lahko se zgodi, da ni sposoben ljubiti nežno ali pa ga je strah intimnosti in že najde kakšen razlog za to, da odnos propade; ljubezen lahko postane tako nenasitna in obsedena, da bo z njo odgnal ljudi, celo lastne otroke; ljubezen lahko pomeša z oblastjo in nadzorom, podreditvijo in prevlado; morda pa si sploh ne bo upal ljubiti.

Starševski zgled je temelj otrokovega ustvarjanja odnosov, ki so polni ljubezni in prijaznosti. Njegovi odnosi v prihodnosti bodo imeli trdne temelje in sposoben si bo dobro izbirati partnerje, približal se bo ljudem, ki so dobri zanj in se izogibal tistim, ki niso. Sposoben bo razviti in ohranjati dolgotrajne in izpolnjujoče intimne odnose, imeti v sebi življenjsko pomembne vire nežnosti, prijaznosti, sočutja in strasti. Imel bo sposobnost poslušati drugega, ga pomirjati ter ga čustveno potolažiti in podpirati. Spontano se bo lahko predajal ljubljeni osebi in trenutku, lahko bo ljubeč in seksualen hkrati. Pripravljen bo zaupati svojemu notranjemu svetu misli in občutkov, celo kadar se to zdi težko. Lahko bo ljubil v miru, se prepustil toku zavesti, misli in občutij, da ga v vsakem trenutku vodijo v njihov notranji svet, poln topline.

Kadar otrok ljubi v miru, se mu v možganih močno aktivirajo čudoviti kemični sistemi. Čeprav je ljubezen pojem, o katerem je težko govoriti z nevroznanstvenimi izrazi, znanstveniki menijo, da sproži močan slap številnih pozitivnih nevrokemičnih snovi za vzburjenje, med katerimi so določeni opioidi, oksitocin in prolaktin; po mnenju znanstvenikov so vse te kemične snovi ključne pri navezovanju na drugega človeka.

Procesi v možganih, ki temeljijo na opioidih, so posledica odnosov, za katere je značilna toplina. Na splošno ljudje raje preživijo več časa s tistimi, ki jim v možganih sprožajo veliko oksitona in opioidov. Ta dva sta v kombinaciji z drugimi kemičnimi snovmi, ki naravno nastajajo tako v možganih kot v telesu, brez dvoma odločilne kemične snovi za dobro počutje in globoka stanja zadovoljstva. Takšna mešanica povzroči, da imamo občutek, da je svet v najlepšem redu in ne namenjamo več največ pozornosti skrbem. Velika verjetnost je, da tudi velikodušnost, prijaznost, sočutje, odprtost do drugih temeljijo na opioidih. Obdobja naporov in trpljenja so nam olajšana in občutno se zmanjšajo negativni občutki, kot so osamljenost, ločenost, negativnost ter jeza. Težave gledamo z drugačne plati in se počutimo celo močne, saj v nas vre moč in entuzijazem za razrešitev določene situacije. Odločeni smo živeti srečno in točno tako, kot si želimo, ne glede na izzive in prepreke, ki se nam pojavijo.

Če ste veseli otrokove družbe in to veselo kažete, se bo zato tudi on sposoben veseliti družbe drugih. Če kažete toplino v zabavnih igrah z njim, se bo naučil tudi on biti dober družabnik pozneje v življenju. Bolj ko je odnos z vašim otrokom poln topline, brez pogojevanja, stalen in bolj ko mu telesno kažete naklonjenost, bolj se mu v možganih sproščajo opioidi, oksitocin in prolaktin. Posledica tega je, da se otrok počuti pomirjenega in dobro v svoji koži. In ko bo pomislil na vašo toplino, se bo v svetu počutil zelo varnega. Skratka, zaradi odnosa, ki ga imate z njim, lahko razvije psihološko moč. Znanstveniki so odkrili, da je psihološka moč povezana z močnim aktiviranjem opioidov v možganih. To pomeni, da bo vaš otrok, ko bo odrasel, v večini primerov sposoben:

–          razmišljati, kadar bo v stresu, in se pomiriti;

–          biti v socialnih stikih samozavesten, topel in prijazen;

–          spremeniti neugoden položaj v priložnost;

–          se na osebne pripombe odzvati z razmišljanjem o izrečenih besedah, ne pa se jezno znašati ali zapustiti prizorišče;

–          poiskati rešitev, ne pa obtoževati drugo stran v sporu.

Kakor koli, optimalno aktivirani opioidi in oksitocin v možganih so (v kombinaciji z drugimi pomembnimi kemičnimi snovmi) temelj čustvenega zdravja in lahko vplivajo na našo sposobnost, da uspevamo v življenju pri katerih koli dejavnostih, v službi ali prostem času. Ko so strokovnjaki za možgane v neki raziskavi eni skupini dali manjše odmerke opioidov, drugi pa zaviralca opiatov, ki je v njihovih možganih zaviral opioide, so tiste živali, ki so jim dali opioide, v igri vedno zmagale.

Znanost o varnih, ljubečih odnosih med starši in otrokom nas lahko veliko nauči o grozotah na svetovnem prizorišču. Na podlagi raziskav, ki so jih izvedli pri drugih seslacih, vemo, da močno aktiviranje opioidov, oksitocina in prolaktina v možganih povzroči, da postanejo nenasilni in izgubijo željo po spopadanju. Iz tega lahko sklepamo, da so opioidi in oksitocin zelo učinkovite molekule proti agresiji. Odsotnost želje po spopadanju, besednem ali telesnem, ni pomembna samo v družini, vpliva tudi na to, kako se bodo otroci vedli in živeli v odrasli dobi, pa tudi na to, kakšen pečat bodo pustili v svetu, v katerem živijo.

Posledici pomanjkanja ljubezni sta slab občutek lastne vrednosti in zmanjšana socialna samozavest v širšem svetu. Raziskave kažejo, da se otrok, katerega starši nimajo posluha zanj, na to odzove z zmanjšanim delovanjem leve sprednje možganske poloble (zgornji možgani). Ta del možganov je povezan s pozitivnimi občutki in vedenjem, naravnanim k navezovanju socialnih stikov. Otrok, ki ima čustveno neodzivne starše za njegove potrebe, poleg tega pa ima še premalo dejavno levo sprednjo možgansko poloblo, bo verjetneje gojil negativne občutke do sebe in drugih. Morda se ne bo hotel približati staršem, kadar bi si želel ljubkovanja, ali drugim otrokom, kadar bi si želel prijateljev, ker se preveč boji zavrnitve. Za takšne načine bivanja v svetu je značilna ogroženost, ki se lahko nadaljuje še v odrasli dobi.

Močna vez med starši in otrokom, ki je polna ljubezni, je neposredno povezana z njihovimi skupnimi trenutki, ki v otrokovih možganih sprožajo opioide, oksitocin in prolaktin. Tesen telesni stik staršev in otroka v vsakem trenutku, kadar ta joka ali je vesel, ki ga mečejo v zrak in prijetno žgečkajo ter poljubljajo, pritiskajo ustnice ob njegovo telo in spuščajo zrak, s tem poskrbijo za nastanek zelo velike povezanosti. Takšni preprosti odzivi močno aktivirajo kemične snovi, občutek sreče je izjemen tako pri starših kot otroku. Nivo energije se viša, notranja moč je izjemna, harmonija uma in telesa v vsakem psamezniku je vzpostavljena in temelji na brezpogojni ljubezni. In kadar živimo v duhu brezpogojne ljubezni, takrat vemo, da brezpogojno sledimo sebi in delujemo v najvišje dobro sebi, vseh bližnjih ter širše okolice. Naša ljubezen ne vpliva le na naše najbližje, temveč na vse okoli nas – soljudi, živali, rastline … na cel svet.

Viri:
– Margot Sunderland: Znanost o vzgoji, Didakta, Radovljica 2010

 

Comments are closed.

Pozitivno starševstvo Novodobni otroci Duhovnost & vzgoja Nazaj k naravi

Pozitivno starševstvo

Vzgoja otrok ni enostavna naloga, je pa zagotovo ena najlepših. Zavedati se moramo, da je vsak otrok največji dar, ki nam ga podari narava, starševstvo pa srčna izkušnja, v kateri imamo odrasli nalogo negovati in pomagati. Nov način vzgoje temelji na ljubezni in izhaja iz središča srca, je polno strpnosti, spoštovanja in... Več

Novodobni otroci

Približati sem se hotela otroku z besedami, pa so šle pri enem ušesu noter in pri drugem ven. Približati sem se mu hotela s knjigami, pa sem požela samo zmedene poglede. Obupana sem se zazrla vase in zakričala: »Kako naj se približam temu otroku?« Tedaj mi je deček zašepetal na uho: »Pridi, igraj se z mano!« (Neznan avtor) Več

Duhovnost & vzgoja

Sodobno življenje je pogosto stresno – napeti smo zaradi dela, odnosov, denarja ali cele vrste drugih zadev. Na srečo nam starodavni budistični nauki lahko pomagajo, da se lažje soočimo s stresom. Spodbudijo nas, da svoje pogosto vse preveč razburljivo in ciljno naravnano življenje izpolnimo z mirom, ljubeznijo... Več

Nazaj k naravi

Zaradi cele gore dejavnosti, glede na naglico in tempo življenja, ki ga živimo, se porajajo vprašanja: Ali lahko v svojem vsakdanu še najdemo eno samo uro tišine? Ali je še kaj prostora za prosti čas, za sprostitev, za sanje, za sanjarjenje? Ali bi sploh še zmogli obsedeti in opazovati cvet, drevo ali žival? Ali smo se sposobni... Več