Otroci – priložnost za našo osebnostno rast

Partnerski odnos je izpostavljen nenehnim spremembam, ki vodijo v nadgradnjo obstoječega. Ena večjih sprememb je vsekakor pričakovanje otroka in njegov prihod v naše življenje. Spremembe, ki jih otrok prinese, so tiste najlepše in jih nikoli ne bi zamenjali z ničimer drugim. Hkrati pa prihod novega člana pomeni tudi popolno preobrazbo dotedanje partnerske zveze in partnerjev kot posameznikov. Tu bi se želela osredotočiti predvsem na tiste spremembe, ki se odvijajo znotraj nas samih.

Že v času nosečnosti so se nam začela porajati različna vprašanja, negotovosti in strahovi. Ob prihodu otroka pa je vse to še močnejše in bolj poglobljeno. Večinoma se pričnemo spraševati, ali bomo dobri starši svojemu otroku in kako naj izvedemo, da bo naš otrok resnično dobil najboljše od nas. Spraševati se začnemo o materialni preskrbljenosti in svoji sposobnosti popolnega prevzema odgovornosti, tako zase kot za otroka in celo družino. Velikokrat družino načrtujemo ob točno določenem času, pa vendar se še vedno sprašujemo, ali je pravi čas in ali bi morebiti morali kaj še prej urediti, priskrbeti in zagotoviti.

Otrok je sedaj tu z nami. Ob pogledu nanj se popolnoma raznežimo in srce je široko odprto. Ta mala štručka, tako nebogljena in potrebna naše nege, skrbi, pozornosti, nežnosti in brezpogojne ljubezni, nas sedaj gleda v oči in zdi se, da je vse tako popolno. Saj tudi je. Otrok je popoln, mi smo popolni, vse je popolno in točno tako kot mora biti. Na pravem mestu ob pravem času.

V prvih letih se otrok razvija z intenzivno hitrostjo, kar od nas zahteva obilo fleksibilnosti, razumevanja, umirjenosti, nežnosti in ljubeznivosti. Potrebe se hitro spreminjajo in nas rinejo v uporabo maksimalne domišljije in iznajdljivosti. Veliko literature je bilo prebrane, forumi so bili prebrskani čez in čez in s strani prijateljev ter staršev je bilo podanih nešteto nasvetov. A kaj sedaj? Akcija se je pričela in na prvi pogled deluje, da ne obvladamo položaja. Pojavijo se »novi« dvomi in strahovi, ki so sicer že obstajali v nas samih, sedaj so se le aktivirali in prišli na površje. V medsebojnem odnosu partnerjev nastane napetost, saj vsak doživlja situacijo po svoje. Ker neprestano delujemo in vplivamo drug na drugega, vse, kar povzročimo drugemu, slej ko prej občutimo sami. Učimo se iskrenega izražanja brez želja po ugajanju, brez občutka manj ali večvrednosti, sprejemati novo brez predsodkov, predstav in obsodb, pričakovanj in odvisnosti. Učimo se prepoznavati, kateri tokovi ustvarjajo jezo, strah, skrbi, žalost ali neprijaznost. Ko dvomimo in nas je strah, nas energija zapušča.

Neosvobojena čustva ustvarjajo notranjo nemoč, zato se jih moramo najprej v sebi zavedati in se jih nato osvoboditi, jih predihati, izdihati, izkričati ali izjokati. Tako iz energijskih kanalov odstranimo neustrezne tokove.

Kako pa v tej novi zgodbi vplivajo na nas naši starši? Tudi na tem področju se prične vse na novo. Lahko da smo imeli do sedaj dobre odnose s svojimi starši in ni prihajalo do kakšnih večjih nesporazumov. Lahko pa smo imeli neznosne odnose in jih nikakor nismo mogli pripeljati do meja normalnega komuniciranja. Otrok s svojim prihodom naredi inventuro tako navzven kot navznoter vseh vpletenih in dosedanji odnos z našimi starši se lahko v trenutku prelevi, postane sprejemljiv, milejši, prijeten. Prej sta bila medsebojna komunikacija in odnosi zgolj družinska obveznost, sedaj pa lahko postaneta res pristna in ljubeča. Zakaj? Dejavnikov je veliko, ena od njih je ta, da prihod otroka naredi v nas samih takšno transformacijo, ki nam popolnoma prestavi postavitev prioritet, ki smo jih imeli do sedaj. Postavijo se novi temelji v sprejemanju in dojemanju, kaj je resnično pomembno v življenju. Vse ostalo so nepomembne malenkosti, ki jih preprosto odvržemo. Starši na življenje pričnejo gledati lahkotno in pozitivno. Ne da bi se zavedali, se prične zdraviti njihov notranji otrok in na površje prihaja njihov pravi jaz.

Lahko pa imamo popolnoma drugačen scenarij, ki pripelje do poslabšanja medsebojnih odnosov. Nekateri starši oz. stari starši prevzamejo vlogo naših »vodnikov«, saj so prepričani, da morajo svoja znanja in izkušnje nujno prenesti na nas in nam s tem olajšati življenje. Namesto, da bi se njihov dober namen manifestiral v dobro, se ta spreobrne v velike težave in napete odnose, ki negativno vplivajo na partnerja in otroka. In ko bi bil to enkraten vihar. Nesporazumi se začnejo vrstiti in temu ni ne konca ne kraja. Ta čas, ki bi moral biti čudovit ne glede na razne izzive, s katerimi se srečujejo novopečeni starši, začne energija odhajati iz družinske celice in se pršiti na vse strani. Neverjetna pozornost je usmerjena na reševanje raznih konfliktov s starimi starši, sami se nekako izgubimo v presoji, kaj je prav in kaj narobe, počutimo se živčne, utrujene ter popolnoma prestrašene in nesposobne. Ponovno se aktivirajo negativni vzorci, ki se pogosto nanašajo na tistega »Nisem dovolj dober(a).« V kolikor se novopečena starša zavedata svojih vzorcev in sta jih pripravljena sprevideti in razrešiti, je ta situacija popoln blagoslov. Pomaga nam pri naši osebnostni rasti, saj se zavedamo, da nam naši starši predstavljajo zrcalo nas samih in nas na nek način usmerjajo, da se držimo svoje izbrane poti. Tako si olajšamo dušo, naredimo, kar je v najvišje dobro nas samih in našega otroka. Naša osebnostna rast se pozitivno manifestira pri razvoju, rasti in prihodnosti našega otroka. Nikoli ne smemo pozabiti, da otroci absorbirajo vsako malenkost z naše strani. Naš vpliv na otroka ima izjemen pomen, od tega je odvisno njegovo čustveno in fizično počutje, njegova prihodnost. Mi smo vzorniki svojemu otroku in tega ne smemo nikoli pozabiti. Učimo ga in pripravljamo na življenje s tem, ko ga pripravljamo, da se zna soočiti s stresom, da zna spoštovati in ljubiti sebe, svoje najbližje in ostale ljudi. Da zna spoštovati naravo in se do nje vesti s polno odgovornostjo, se zavedati, da je on sam brezpogojna ljubezen in to ljubezen širiti na cel svet. Da doseže občutek svobode na vseh področjih in vseh nivojih prostora in časa. Da živi v skladu s samim seboj in sledi svojemu poslanstvu.

Ko prepoznamo resnico in ji brezpogojno sledimo, gremo po poti svojega resničnega in pravega jaza. Takrat dosežemo najgloblji mir v nas samih in popolno radost.

Vsaka izkušnja v življenju, pa naj bo dobra ali slaba, je pomembna pri oblikovanju osebnosti. Če želimo globlje spoznati samega sebe, jim moramo slediti od otroštva dalje. Korenine vzorcev naših misli in čustev segajo prav v ta čas in začnemo se zavedati njihovih temeljev, ko odkrivamo svoja prva hotenja in želje, čustvene odzive na njihovo izpolnitev ali neizpolnitev in s tem prve začetke lastne razdvojenosti. Ker v otroštvu nimamo niti moči niti znanja, prevzamemo enega od varovalnih načinov odzivanja. Ne preostane nič drugega, kot da v zrelejši dobi vse skupaj še enkrat premislimo in ugotovimo, na kakšen način in v kakšno osebnost smo se razvili. Tako odkrijemo, kakšno pot smo vedno izbirali, kakšne vzorce obnašanja in odzivanja smo oblikovali, kateri so bili za nas dobri in kateri ne. Dobimo podobo o sebi, o tem kdo smo in kakšni smo, kaj moramo opustiti in kaj še razviti. Tako poiščemo novo točko ravnotežja, brez presojanja o dobrem in slabem. Včasih smo bili dobri, drugič nesramni, enkrat strahopetni in drugič ljubeči. To pa ne pomeni, da smo le dobričine, nesramneži ali strahopetneži. Smo le to, kar smo, ne dobri ne slabi, vendar vredni, da se imamo radi. Naš namen je doseči celovitost, ko nam ne bo več treba prevzemati različnih vlog, ko ne bomo ne žrtve in ne sebičneži. (Milena Plut-Podvršič: Pot do srca)

Poti do spoznanja in zavedanja sebe so lahko različne. Ko se želimo zavedati sebe, lahko to storimo z opazovanjem svojih misli, njihovih namenov in s predvidevanjem njihovih posledic. Vsaka misel ima svoj namen. Če se ne uresniči, tli in deluje na nezavedni ravni. Če jo izrazimo, nekaj povzroči. Če želimo izraziti, kar v biti smo, poslušamo notranji namig, vest in srce, od koder se potem širi naša notranja življenjska energija, napaja telo, čustva in razum. V srcu je zapis našega pravega delovanja. Po treznem preudarku misli potem izrečemo. (Milena Plut-Podvršič: Pot do srca)

Kadarkoli nastopijo spremembe in se soočamo s predelovanjem vzorcev, je pogovor tisti, s katerim pomagamo sebi in drugim, da se začno zavedati sebe, le pripravljeni morajo biti. To pa je mogoče, ko opustimo toge misli in pretirane odzive, ko ne obsojamo, ne učimo in ne ocenjujemo, ko se ne postavljamo v bran in ko resnično želimo iskrene odnose.

Kar mislimo, to tudi doživljamo, in takšni, kot mislimo, da smo, tudi v resnici smo. Naše misli in čustva oblikujejo in vzdržujejo našo zavest takšno, kakršna je. Žal pa želje neprestano spodbujajo naše misli, preveč razmišljamo in se z vsem obremenjujemo, s tem pa izgubljamo energijo, notranjo moč. Tako, na primer, radi razmišljamo, kaj je prav in kaj ni, kaj moramo storiti, kako se moramo obnašati, kaj želimo dobiti itd. Vse preveč se obremenjujemo s sabo. Potem tudi ne moremo ujeti novih idej, ki pridejo v hipu in v hipu tudi izginejo. In ko neka misel postane del nas, se slej ko prej potrdi tudi v dejanjih. (Milena Plut-Podvršič: Pot do srca)

S svojimi mislimi in dejanji ne delujemo le nase, temveč tudi na druge, zlasti najbližje. Otrok začuti našo omahljivost, negotovost, razdvojenost in na nezavedni ravni prav to vpisuje v svoje miselne in čustvene podobe. Ves čas nas opazuje in čuti. Besede tega ne morejo popraviti, ne moremo jih prisiliti v neko odgovorno ravnanje, če tega sami ne počnemo. Spremljajo naša dejanja in misli in neiskrenost takoj zaznajo. Zato je tako pomembno, da so misli, besede in dejanja usklajeni. (Milena Plut-Podvršič: Pot do srca)

Podzavest deluje kot skladišče podatkov, v njej so naši programi, le priti moramo do njih. Kar si iskreno želimo in prihaja iz srca, tega se navdušeno lotimo in prav gotovo nam uspe. Naš notranji glas ima vedno rešitev, toda le, če želja ustreza našemu razvoju. Kako naj se znebimo strahov in dvomov? Kako naj se osvobodimo odvisnosti od drugih, ne da bi jih prizadeli? Pogledamo vase, poslušamo svojo vest in srce, nikoli ne ravnamo v škodo drugega. Sprašujemo se, ali bomo takrat res iskrice božanskega izvora in enosti v vsem. Predlogov je veliko, vsak si sam izbere svojo pot do svoje uresničitve.

Comments are closed.

Pozitivno starševstvo Novodobni otroci Duhovnost & vzgoja Nazaj k naravi

Pozitivno starševstvo

Vzgoja otrok ni enostavna naloga, je pa zagotovo ena najlepših. Zavedati se moramo, da je vsak otrok največji dar, ki nam ga podari narava, starševstvo pa srčna izkušnja, v kateri imamo odrasli nalogo negovati in pomagati. Nov način vzgoje temelji na ljubezni in izhaja iz središča srca, je polno strpnosti, spoštovanja in... Več

Novodobni otroci

Približati sem se hotela otroku z besedami, pa so šle pri enem ušesu noter in pri drugem ven. Približati sem se mu hotela s knjigami, pa sem požela samo zmedene poglede. Obupana sem se zazrla vase in zakričala: »Kako naj se približam temu otroku?« Tedaj mi je deček zašepetal na uho: »Pridi, igraj se z mano!« (Neznan avtor) Več

Duhovnost & vzgoja

Sodobno življenje je pogosto stresno – napeti smo zaradi dela, odnosov, denarja ali cele vrste drugih zadev. Na srečo nam starodavni budistični nauki lahko pomagajo, da se lažje soočimo s stresom. Spodbudijo nas, da svoje pogosto vse preveč razburljivo in ciljno naravnano življenje izpolnimo z mirom, ljubeznijo... Več

Nazaj k naravi

Zaradi cele gore dejavnosti, glede na naglico in tempo življenja, ki ga živimo, se porajajo vprašanja: Ali lahko v svojem vsakdanu še najdemo eno samo uro tišine? Ali je še kaj prostora za prosti čas, za sprostitev, za sanje, za sanjarjenje? Ali bi sploh še zmogli obsedeti in opazovati cvet, drevo ali žival? Ali smo se sposobni... Več