Bolezen v komunikaciji

Vsak človek komunicira na svojstven način in uporablja sebi najbližje medije za prenos sporočil. Sporočila so lahko polna in bogata, ne glede na to, ali vsebujejo mnogo ali celo nobene besede. Pogosto so prazna, četudi so podana z obilo izrečenih in napisanih besed. Zakaj prazna? Zato, ker niso v skladu s tistim, kar čutimo. Ker namenoma ali nenamenoma prikrivamo sebe, resnico.

Sodobna težava v komunikaciji je ta, da zanemarjamo svoja čustva. Jih prikrivamo in se ne želimo soočiti z njimi. Bežimo k takojšnjem udobju in se odmikamo realnosti. Tisto, kar predstavlja še večjo težavo, so medsebojni odnosi v družini. Čedalje bolj kaže na to, da smo si ljudje v najožjem družinskem krogu, največji neznanci. Svojim najbližjim ne (z)moremo zaupati svojih čustev, ali pa ti zanje nimajo posluha. Zato pa imajo posluh recimo anonimneži na drugi strani spletnega foruma.

Zakaj zmorejo bodoče mamice na raznih forumih izražati svoje strahove do potankosti in deliti najintimnejše detalje z osebo onstran linije? In ne z očetom svojega otroka? Zakaj imajo večje zaupanje v osebo, o kateri ničesr v resnici ne vedo… a hkrati o njej vedo več, kot o svojem najbližjem?

Ali kdaj pomislimo, kako ta vzorec vpliva na naše življenje? Kakšen odnos imamo do sebe in svojih najbližjih? Kakšen odnos imamo do svojih otrok? Kakšen zgled dajemo svojim otrokom in kakšna sporočila jim puščamo? Ali se zavedamo dolgoročnih posledic, ki se bodo nekoč odrazile na naših otrocih?

Zakaj je komunikacija v današnjem času tako težavna, tako skrivnostna? Ker venomer hitimo, da bi dosegli čedalje višje cilje. Nenehno tekmujemo in hlastamo po materialnih dobrinah, pozabljamo pa na sebe, svoje resnične potrebe. Želimo se prikazati popolne, nadnaravne, da smo boljši kot drugi. A s tem prikrivamo tisto, kar dejansko smo in česa se sramujemo. Ne ljubimo se, ne cenimo se, naša samopodoba je nizka. Ne moremo se sprejeti, takšne kot smo. Največji paradoks v vsem tem pa je, da je vsak človek unikaten, svojstven in drugačen od vseh ostalih. Nič boljši in nič slabši. On samo je. In je delček, ki tvori celoto. Brez njega ne bi mogla obstajati ta celota. Vendar svoje unikatnosti (sebe) ne more izraziti, dokler ne spozna resnice o sebi. Dokler se ne sooči s svojimi sencami, katerih namen je ravno ta, da ovrže plašč svoje »nevidnosti«.

Comments are closed.

Pozitivno starševstvo Novodobni otroci Duhovnost & vzgoja Nazaj k naravi

Pozitivno starševstvo

Vzgoja otrok ni enostavna naloga, je pa zagotovo ena najlepših. Zavedati se moramo, da je vsak otrok največji dar, ki nam ga podari narava, starševstvo pa srčna izkušnja, v kateri imamo odrasli nalogo negovati in pomagati. Nov način vzgoje temelji na ljubezni in izhaja iz središča srca, je polno strpnosti, spoštovanja in... Več

Novodobni otroci

Približati sem se hotela otroku z besedami, pa so šle pri enem ušesu noter in pri drugem ven. Približati sem se mu hotela s knjigami, pa sem požela samo zmedene poglede. Obupana sem se zazrla vase in zakričala: »Kako naj se približam temu otroku?« Tedaj mi je deček zašepetal na uho: »Pridi, igraj se z mano!« (Neznan avtor) Več

Duhovnost & vzgoja

Sodobno življenje je pogosto stresno – napeti smo zaradi dela, odnosov, denarja ali cele vrste drugih zadev. Na srečo nam starodavni budistični nauki lahko pomagajo, da se lažje soočimo s stresom. Spodbudijo nas, da svoje pogosto vse preveč razburljivo in ciljno naravnano življenje izpolnimo z mirom, ljubeznijo... Več

Nazaj k naravi

Zaradi cele gore dejavnosti, glede na naglico in tempo življenja, ki ga živimo, se porajajo vprašanja: Ali lahko v svojem vsakdanu še najdemo eno samo uro tišine? Ali je še kaj prostora za prosti čas, za sprostitev, za sanje, za sanjarjenje? Ali bi sploh še zmogli obsedeti in opazovati cvet, drevo ali žival? Ali smo se sposobni... Več